Rockline.si, recenzija Aleš Podbrežnik

Dejan Lapanja je možakar, ki ni nikakršen glasbeni zelenec. Gre za multi instrumentalista z lepim pedigrejem. Seveda je merilo za to Slovenija. Očiten ljubitelj jazz fusiona in nasploh glasbene improvizacije ter eksperimenta, sicer član zasedb Ulixes, Salamandra Salamandra (slovenski prevod: navadni močerad), impro kolektiva Bast, je bil v svoji preteklosti tudi član zasedb Projekt mesto, pa Olivija. O njem znajo marsikaj lepega povedati tudi zasedbe in izvajalci Laibach, Terrafolk, Vlado Kreslin, Vlatko Stefanovski, Vasko Atanasovski, The Fool Cool Orchestra, s katerimi je v preteklosti prav tako sodeloval ter mnogi drugi. Torej poba je doslej odvozil lepo kilometrino.

"Ni časa za preroke" dokazuje, da so to pot pravega človeka spustili v studijski raj. Da. Lapanja je odigral na albumu vse sam. Vse instrumente, prispeval vodilni vokal za vse skladbe ter za povrhu še produciral album. Niti ni treba omenjati, da so vsi aranžmaji njegova last. Da je vsa ta moč in znanje združena v enem človeku je vsekakor dobrodošlo iz več aspektov. Najbolj banalni je ta, da privarčuješ lahko mnogo več denarja, kot sicer. O ostalih pa bo govora v nadaljevanju.

Pred nami je osebno izpovedni album. Verzi si vseskozi skladno podajajo roke v komunikaciji s konfekcijo aranžmajev. Logično. Vsa stvar izhaja iz ene glave, kar na moč zminimalizira nevarnost, da se v izražanju ne bi slučajno »prenašali« med seboj. Gre za lažji, površno rečeno, rockovski album, ki na eni strani deluje v svoji lahkotnosti lahko pop - mainstreamovsko, a Lapanja v tem še zdaleč ne najde zadostitve. Super godi doziranje jazz rock fusion elementov, ki spremljajo ta album na slehernem koraku. Jazz rock fusion? Ce ne prej, vam bo zaključna »Cvet« o tem povedala vse.

Že sama instrumentalna spremljava, kolažni preplet ozadja jasne organske konotacije na liniji klaviature, bas kitara, kitara, ki spremljajo vokal, zlasti na lažje osvojljivih točkah, potrjuje modro izkoriščanje glasbenikovega talenta, da točkovno trivialno predvidljivo motivsko zasnovo, nadgradi in učvrsti z odličnim izkoristkom razpoložljivega prostora za izražanje, ki ga glasbenik krona s kreacijo žmohtnih zvočnih kulis spremljave. To je silno pomemben element albuma, s katerim je doseženo to, da deluje ob svoji jasnosti tudi na točkah, ki bi lahko dišale klišejsko vseskozi razgibano, dinamično valovito, duhovito iskrivo. Gre za igriv in silno sproščen album. Ljubezen do jazza in eksperimentiranja, pač tu odigrata zelo pomembno vlogo. Zato bodo ta album znali pohvalili tako tisti, ki se težko sprijaznijo s plitkostjo današnje mainstream glasbe in iščejo v glasbeni izpovedi globljo sporočilnost, kot tudi vsi tisti poslušalci, ki so manj zahtevni in se jim ne ljubi veliko razmišljati, ko prisluhnejo glasbenim frekvencam radijskih postaj. Idealna skladba za vrtenje na popularnih radijskih frekvencah v Sloveniji je npr. skladba »Se ne sekiram več«. V popovskem ogrodju so z občutkom dozirani nekateri jazz elementi in ta »pesmica« zato uspešno ohranja vso zanimivost. Drugi zelo posrečen kandidat tega albuma, s popolnoma drugim pristopom komponiranja, kot v »Se ne sekiram več« in ki bi lahko tudi doživel pogostejše rotiranje na domačih radijskih frekvencah, pa je »Cesta srca« s posrečenim duetom pevke Martine Furlan. V tej skladbi je rockovska špura električne kitare pomemben element, ki zgošča skupno izpovedno vsebino skladbe.

»Ni časa za preroke« ni Kreslin, ni Mežek, ni Predin, ni Smolar. Prav tako ni Plestenjak - bog ne daj! Je poseben album, za katerega je jasno, da je neobremenjen z glasbenimi vplivi velikih imen svetovnega obzorja, ki burijo avtorjev ustvarjalni navdih. Nasprotno. Ravno ta neobremenjenost dopušča Dejanu, da je sleherna skladba tega albuma, avtentičen posnetek umetnikovega trenutnega navdiha in glasbene domišljije njegovega individuuma.

»Ni časa za preroke« ponuja glasbeno večplastnost. Lapanja izkorišca znanje in talent, da minimalistično oblikovane osnovne motive krepi in dozira s pravšnjimi potezami aranžiranja. Topel, lahkoten, v vsem naraven zvok albuma, nosi vsebinsko sočnost in v vsem pravšnje razmerje gradnikov. V osnovnih naravno zvenečih kulisah je mnogokrat odlično vpeta električna kitara s solažami, ki dodajajo pomembno rock konotacijo albumu. Gre za album, ki vas bo nagradil z bogato izrazno in večplastno glasbeno vsebino, visoko poslušljivostjo, saj gre za izdelek, ki ga boste lahko poslušali nedoločen čas in album, ki se vsebinsko še zdaleč ne bo obrabil že po nekajkratni rotaciji v vaših CD predvajalnikih. Vse pozornosti vreden dosežek in toplo priporočljiv na slovenskem glasbenem prizorišču. Diši povsem Slovensko! Ce bi bil slovenski mainstream danes zdrav, bi ta album definitivno sodil vanj.